AVSTRIJSKI CESAR KAREL (1887-1922) foto AVSTRIJSKI CESAR KAREL se je rodil 17. avgusta 1887 na gradu Persenbeug v Spodnji Avstriji. Njegova stara sta bila nadvojvoda Otto in kneginja Marija Joica iz Sake, hčerka zadnjega sakega kralja. Cesar Franc Joef I. je bil Karlov prastric. Cesar Karel je bil vzgojen v pristnem katolikem duhu. Od otrotva je skupina ljudi zanj goreče molila, ker je neka redovnica, ki je imela stigmate, o njem prerokovala, da bo veliko trpel in ga bodo v ivljenju zelo napadali. Iz te prerokbe tudi izvira po njegovi smrti nastala »Molitvena zveza cesarja Karla za mir med narodi«, ki je leta 1963 postala cerkveno priznana molitvena skupina. V Karlu se je zgodaj prebudila velika ljubezen do Sv. Evharistije in do Jezusovega Srca. Vse pomembne odločitve je sprejemal v molitvi. 21. oktobra 1911. leta se je poročil s kneginjo Zito iz druine Borbonov v Parmi. V desetih letih srečnega in vzornega zakonskega ivljenja sta zakonca prejela v dar osem otrok. e na smrtni postelji je Karel govoril Ziti: »Neskončno te imam rad!« Po umoru prestolonaslednika nadvojvode Franca Ferdinanda, v atentatu, 28. junija 1914, je Karel postal naslednik na prestolu Avstro- Ogrskega imperija. Sredi prve svetovne vojne vihre je po smrti cesarja Franca Joefa I., 21. novembra 1916. leta, postal avstrijski cesar. 30. decembra istega leta je bil kronan kot apostolski ogrski kralj. Tudi to poslanstvo je Karel sprejel kot pot, po kateri hodi za Kristusom v ljubezni do narodov, ki so mu bili zaupani, v skrbi za njihovo dobro in v darovanju svojega ivljenja za njih. Karel si je sredi strahovitega vojnega metea postavil kot najbolj sveto kraljevsko dolnost prizadevanje za mir. Bil je edini med odgovornimi za politiko, ki je podprl mirovna prizadevanja papea Benedikta XV. Na notranje politični ravni je sredi izjemno tekih časov uvedel obirno in vzorno socialno zakonodajo v duhu krčanskega drubenega nauka. Njegovo ravnanje je po strani vojni omogočilo prehod v nov red brez dravljanske vojne. Kljub temu je bil izgnan iz domovine. Na eljo Papea Benedikta XV., ki se je bal, da bi v Srednji Evropi prili na oblast komunisti, je Karel skual uveljaviti svojo oblast na Madarskem. Toda dva poskusa sta spodletela, ker je Karel hotel na vsak način preprečiti izbruh dravljanske vojne. Karla so nato poslali v izgnanstvo na otok Madeira. Ker pa je svojo kraljevsko dolnost razumel kot od Boga dano poslanstvo, se ni mogel odpovedati svoji kraljevski slubi. Hitro je obuboal in ivel s svojo druino v zelo vlani hii. Zato je zbolel na smrt in je sprejel bolezen kot rtev za mir in edinost med narodi. Cesar Karel je prenaal svoje trpljenje brez tarnanja, odpustil je vsem, ki so ga kakorkoli prizadela, in umrl 1. aprila 1922, s pogledom na Najsveteje. Na smrtni postelji se je spomnil svojega ivljenjskega gesla: »Vse moje prizadevanje je vedno, v vseh stvareh, na najbolj jasen moen način spoznati in slediti Boji volji na najbolj moen popoln način.« |